Koča na Golici

Dostop

Avtobusna postaja Koroška Bela Acroni, čez Javorniški rovt in Planino pod Golico - 5 h 30.
Avtobusna postaja Koroška Bela Acroni, čez Javorniški rovt in sedli Kočna in Suha - 5 h 30.
Avtobusna postaja Jesenice Gimnazija, čez Javorniški rovt in Planino pod Golico - 5 h 15.
Avtobusna postaja Jesenice Gimnazija, čez Javorniški rovt in sedli Kočna in Suha - 5 h 15.
Avtobusna postaja Hrušica pri Jesenicah, čez planino pod Golico - 4 h 45.

Železniška postaja Jesenice, čez Javorniški rovt in Planino pod Golico - 5 h 30.
Železniška postaja Jesenice, čez Javorniški rovt in sedli Kočna in Suha - 5 h 30.

Z avtomobilom:

Lokalna asfaltna cesta Jesenice-Planina pod Golico 4 km, do koče - 2 h 30.
Iz Koroške Bele, čez Javorniški rovt ter čez sedli Kočna in Suha - 4 h 45.
Iz Koroške Bele, čez Javorniški rovt ter planino pod Golico - 4 h 45.
Iz Javornika, čez Javorniški rovt ter čez sedli Kočna in Suha - 5 h 15.
Iz Javornika, čez Javorniški rovt ter planino pod Golico - 5 h 15.
Z Jesenic, čez Javorniški rovt in Planino pod Golico - 5 h.
Z Jesenic, čez Javorniški rovt in sedli Kočna in Suha - 5 h.
Iz Hrušice, čez planino pod Golico - 4 h 30.

Opis

Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825-1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v "Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko; začeli so s pripravami in leta 1982 tudi z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1984. Slovesna otvoritev nove koče je bila 3. junija 1984 ob 60-letnici PD Jesenice.

Koča na Golici je odprta med 6. in 22. uro. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica.

Razgled:

Od koče je lep razgled, veliko širši pa je z bližnjega vrha Golice. Proti vzhodu je greben Karavank s plečatim Stolom in Košuto, desno pa se kažejo vrhovi Kamniških Alp; proti jugovzhodu seže pogled čez gorenjsko ravnino od Ljubljanske kotline, notranjskih hribov s Snežnikom in še naprej; na južni strani vidimo pobočja Golice proti vasi Planina pod Golico in proti dolini Save razčlenjen hribovski svet, na drugi strani pa se nad dolino dviga Mežakla; proti jugozahodu in zahodu se širijo Julijci, lepo vidimo osrednji del s Triglavom in Škrlatico ter na severnem robu Martuljkovo skupino s Špikom; proti zahodu se vleče zahodni del Karavanškega grebena s Klekom in Hruškim vrhom v bližini ter Kepo malo severno; z vrha lepo vidimo na koroško stran: dolino Rož, Celovško kotlino s Celovcem in Vrbskim jezerom, zahodno od njega pa tudi manjše Baško in večje Osojsko jezero, ob jasnem vremenu pa tudi Nizke in Visoke Ture z Grossglocknerjem.

Zanimivejše ture: