Kaj je plezanje

Plezanje je aktivnost uporabe rok, nog ali katerega koli drugega dela telesa za vzpon po strmem topografskem objektu. Izvaja se za gibanje, rekreacijo in tekmovanje ter znotraj poklicev, ki temeljijo na vzponu; kot so nujne reševalne in vojaške operacije. Izvaja se v notranjih prostorih in zunaj, na naravnih in umetnih stenah.

Profesionalni gorski vodniki ali vodniki za plezanje po skalah, na primer člani IFMGA, so bili zgodovinsko pomemben element razvoja priljubljenosti športa v naravnem okolju in ostajajo takšni tudi danes.


Zgodovina plezanja

Čeprav je bilo plezanje pomemben sestavni del viktorijanskega alpinizma v Alpah, še vedno ogromno ljudi misli, da se je plezanje začelo v zadnji četrtini 19. stoletja na vsaj treh območjih; gorovja Elbe v Saškem blizu Dresdna, sever Anglije, vključno z okrožjema Peak in Lake ter v Dolomitih v Italiji. Plezanje se je postopoma razvilo iz alpinistične potrebe v atletski šport, zaradi česar bi bilo neprimerno navajati začetnika slednjega v vsakem od teh krajev. Kljub temu obstaja nekaj splošnih dogovorov o tem:

  • V Angliji se je plezanje kot šport razglasilo v poznih 1880-ih po (dobro objavljenem) solo vzponu Walters Perryja Hasketta Smitha na Napes Needle in s tem privabljalo vse večje število navdušencev nad plezanjem. Zgodnje merilo, ki se je približalo sodobnim stopnjam zahtevnosti, je bil vzpon O.G. Jonesa na Kern Knotts Crack (VS) leta 1897. Jonesa je v nov šport pritegnila fotografija Napes Needle v prodajalni v zgodnjih 1890-ih. Do konca viktorijanske dobe se je v hotelu Wastwater, v okrožju Lake, med počitnicami zbiralo kar 60 navdušencev.
  • Navdušeni nad prizadevanji pionirjev poznega 19. stoletja, kot je Oskar Schuster (Falkenstein, Schusterweg 1892), je bilo do leta 1903 v regiji Elbe Sandstone približno 500 aktivnih plezalcev. Med njimi je bila tudi znana ekipa Rudolfa Fehrmanna in Američan Oliver Perry-Smith; njihov vzpon na Teufelsturm (VIIb) je postavil nova merila težavnosti. Do tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo na tem območju več kot 200 manjših plezalnih klubov.
  • Prvi solo vzpon Die Vajolettürme leta 1887, 17-letnega münchenskega srednješolca Georga Winklerja, je spodbudil sprejemanje in razvoj športa v Dolomitih.

Z razvojem plezanja so bili ustvarjeni različni ocenjevalni sistemi, da bi lahko natančneje primerjali relativne težavnostne stopnje vzponov. Z leti so plezalne tehnike in opremo, ki jo plezalci uporabljajo za napredovanje športa, stalno razvijali.

Vrste plezanja

  • Balvaniranje: Vzpenjanje po balvanih ali manjših izboklinah, večinoma s plezalnimi čevlji in magnezijem. Namesto varovanja z vrvjo, se varuje z blazinami in opazovalci.
  • Canyoneering: Plezanje po kanjonih za šport ali rekreacijo.
  • Prosto plezanje: je vrsta plezanja, pri kateri se vrv uporablja le v namene varovanja v primeru padca in ne kot pomoč pri napredovanju.
  • Ledno plezanje: Vzpenjanje po ledenih ali trdih sneženih formacijah z uporabo posebne opreme, kot so dereze in cepini. Tehnike varovanja pri lednem plezanju so podobne kot pri skalnem plezanju (ledni vijaki ipd.), prilagojene ledenim razmeram.
  • Dvoransko plezanje: Plezanje v notranjih umetnih stenah.
  • Gorništvo: Vzpenjanje po gorah v namen rekreacije in športa. Velikokrat vsebuje elemente skalnega in lednega plezanja (alpinistično plezanje).
  • Skalno plezanje: Vzpenjanje po skalah z uporabo plezalnih čevljev in magnezija. Oprema, kot so vrvi, vijaki, matice in naprave za sidranje, se običajno uporablja bodisi kot varovanje bodisi za pomoč.
  • Plezanje po vrvi: Plezanje po kratki, debeli vrvi za hitrost. Ni isto kot plezanje z vrvjo (skalno plezanje...).
  • Scrambling: vsebuje tudi enostavno skalno plezanje in velja kot del pohodništva.
  • Športno plezanje: je oblika plezanja po skalah, pri katerem se za zaščito uporabljajo trajna sidra, pritrjena v skalo in vijake (v nasprotju s tradicionalnim plezanjem, kjer je skala običajno brez pritrjenih sidrišč in vijakov in kjer morajo plezalci med vzpenjanjem postaviti odstranljivo zaščito).
  • Top roping: Vzpenjanje pri katerem je plezalec varovan z vrvjo, ki je pritrjena na vrh plezalne smeri, varuje pa ga varovalec na tleh.
  • Tradicionalno plezanje: je oblika plezanja brez fiksnih sidrišč in vijakov. Plezalci namestijo odstranljivo zaščito, kot so naprave za sidranje, matice ter druga pasivna in aktivna zaščita, ki drži vrv ob skali (z uporabo vponk in kompletov) v primeru padca.
  • Prosto plezanje: Samostojno plezanje ali soliranje je slog plezanja, v katerem plezalec pleza sam, ne da bi ga kdo varoval. Pri prostem plezanju je napaka ponavadi usodna, saj se ne uporabljajo nobeni samovarovalni sistemi. Pri soliranju se lahko varujemo sami, kar zmanjša tveganje.

Pri plezanju po skalah in ledu se običajno uporablja vrvi za varnost ali pomoč.